Strahovi

Čisto vsak dan živimo z njimi. Vendar ali so strahovi pravzaprav resnični? Kolikokrat ste se vprašali to vprašanje? Verjetno redko ali celo nikoli. In kolikokrat so se uresničili tako kot ste si predstavljali? Mogoče ste celo ugotovili, da se v bistvu nikoli ne realizirajo v vaši realnosti (zunanjemu svetu) ampak samo v vaši glavi (notranjemu svetu).

Sama bi lahko o strahovih napisala cel roman, ker se že celo življenje bojujem z njim. Zakaj sem uporabila ravno besedo bojujem? Ker se tako tudi počutim. Kot, da sem v ringu in samo čakam, da me kateri od njih spravi na tla :). V resnici pa je ta boj, le boj s seboj. Boj, ki ne čaka na zmagovalca ampak na prebujenje. Dobro za nas je, da se strahove naučimo prepoznat in sprejeti. Ravno to bojevanje z njimi, jih samo povečuje, jim daje moč. In z leti res zrastejo. Vam povem iz prve roke. Ko si mlajši so to res samo strahci, potem pa so že gromozanski, ki bi jih lahko poimenovala kar strašni grozkoti :). Ne glede na velikost strahov, zgodbo o strahovih dejansko ustvarimo sami, v našem notranjem svetu.

Za vsem tem ustvarjanjem se prav gotovo skriva kakšen dober razlog. Mogoče že samo to, da skozi vsa ta leta ugotovimo, kako zelo močni smo, glede na to, da neprijetne namišljene prijatelje nenehno nosimo s seboj. Kot, da bi si na rame dali en velik nahrbtnik in bi jih skrbno pospravljali notri, dokler nahrbtnik ne bi bil tako poln, da bi se zrušili pod njegovo težo. Mi pa še vedno vztrajamo naprej. Tudi to je napredek. Sploh glede na to, kako zelo nas lahko ohromijo. Ali pa jih ustvarimo zato, da lahko s to svojo izkušnjo pomagamo prebuditi druge (kot to sedaj delam sama :)).

Kot verjetno veste ali pa ste večkrat slišali, da se v bolečini ali padcu, rojeva največja moč in s tem tudi največja priložnost za ljubezen in sprejemanja samega sebe. Ter še ogromno drugih stvari. Kaj vse dobimo skozi boleče izkušnje, bo najbolje vedel vsak sam zase. Kakor smo vsi popolnoma različni, so različna tudi naša doživljanja. Nekoga bo lahko neka stvar zelo močno prizadela, drugega pa se niti dotaknilo ne bo. Vse je odvisno od pogleda na svet in veliko različnih dejavnikov v življenju.

Včasih pa je celo potrebno, da se vse zruši. Da lahko ponovno vse zgradimo iz nič, ker vsa tista drama, ki smo jo ustvari v sebi, nam popolnoma nič ne koristi. Ali pač? Lahko koristi, sploh če dojamemo svojo lekcijo. Sama raje lekcije poimenujem kar priložnosti. Priložnosti, da sebi damo priložnost. Brez heca. Zares. Sami sebi. Ker vsi te strahovi so zrasli v nas ali pa smo jih prenesli od svojih staršev/družine ali pa smo jih s seboj prinesli celo iz prejšnjega življenja. Zakaj potem sami sebi ne bi dali priložnosti, da zadihamo. Ste opazili kako te strahovi vplivajo tudi na naše telo.

Skoraj zagotovo se nekje v telesu pojavi nek krč ali pa močno bitje srca. Lahko ne morete izustiti niti besede ali pa se vam trese glas. Na primer to je pogosto, če se strah pojavi, pri javnemu nastopanju. Ali pa doživite rdečico na obrazu. Hkrati pa ostanete brez diha. Ustavite se takrat in prisluhnite svojemu telesu. Naj vas vodi. Upoštevajte ga, saj je resnično čudovito orodje/inštrument, ki vam pokaže več kot si lahko mislite. Dajte mu priložnost. Mogoče najdite kakšno tehniko dihanja, ki vam bo ustrezala ali pa smo počasi in globoko dihajte, dokler ne začutite, da ste se umirili. To vas bo pripeljalo nazaj k sebi. Ker vsako neprijetno čustvo vas pelje vse bolj stran od sebe. Kmalu potem ugotovite, da sploh ne veste kdo ste. V resnici pa čisto vsak od nas ve kaj si želi in kdo je. Le ne dovoli si to priznati, čutiti. In vse odgovore ima za nas tudi naše telo. Kaj ni to čudovito spoznanje, da točno vemo kam se moramo drugič obrniti, ko se nas loti strahec 🙂

Ko opazujem okolico in ljudi okoli sebe vidim kako zelo veliko nas je, ki ne znamo prisluhniti svojemu telesu. Kot, da bi zanikali, da ga dejansko imamo. S tem, da ga vsak dan uporabljamo za milijon in eno dejavnost. Kako zelo hvaležni smo mu lahko, da še funkcionira kot funkcionira, glede na to, da mu namenimo tako malo pozornosti. Pa ne govorim samo o negovanju kože, govorim o tem kaj vse damo v njega in kako zelo ga ignoriramo, ko pade v stres, paniko, strahove itd. Ker vsi doživljaji gredo prvo prav skozi telo, ki je odličen inštrument za naše intuitivne zaznave.

Te zaznave pa so pot do nas. Do naše izpolnjenosti. Lahko bi tudi rekli, da se tukaj začne ljubezen do sebe.

Strahovi gor ali dol. Če si odkrito priznamo, si jih vse sami ustvarimo. Več kot polovica nima nobene osnove. Hkrati pa z leti postanejo kot neka navada, ki se je težko rešimo, če jim tako globoko verjamemo. Zakaj ne bi zamenjali ploščo in verjeli nečemu drugemu. Na primer kako zelo zanimivi smo, kako zelo lepi smo, kako zelo pametni smo, kako zelo se cenimo itd. Če lahko verjamemo v strahove lahko verjamemo tudi vase in v svoje sposobnosti. Vse je znotraj nas in zato je v nas tudi moč, da naredimo spremembo. Spremembo na bolje zase in posledično za našo okolico.

Z ❤

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s