Drugi

Še vedno se zalotim, da premišljujem o drugih ljudeh. Naj bodo to moji starši, ali moji prijatelji ali pa celo nekdo, ki ga sploh ne poznam. Vse bolj se sprašujem, na kakšen način, mi to ukvarjanje z njimi sploh koristi. Ter kako koristi njim. Ali sploh komu od nas to premišljevanje koristi?

Če pogledamo malo bolj od blizu. Na primer, da se naše misli vrtijo okoli prijateljice, ki je že dalj časa nismo videli. Ali se v svojih mislih pogovarjamo z njo na način, kaj vse ji bomo rekli in kako se bomo obnašali, ko jo bomo videli? In podobno. Pa je to dobro za nas? Se potem počutimo bolje* Zakaj tako skrbno premlevamo, ko pa bi lahko samo dvignili telefon in poklicali ali ji napisali sporočilo?

Ali potem menimo, ker damo tako veliko miselne energije v “ta odnos”, da moramo toliko dobiti tudi nazaj? Vendar ali ta oseba sploh ve, koliko se mi dejansko zares ukvarjamo z njo? Ali je to sploh pomembno, da ve? Ker to ukvarjanje z nekom drugim, je samo v naši glavi. Koliko od tega se realizira? Kam potem gre vsa ta energija, ko premišljujemo o drugih?

Lahko bi vzela tudi primer, ko odpremo nek časopis ali spletno stran z aktualnimi novicami, ali v tem primeru naša energija tudi odteka v neke ljudi in situacije, s katerimi nimamo prav nobenega (fizičnega) stika. Ali so to potem zares pomembne informacije za nas? Ali to za nas pomeni samo odtekanje energije? Kako bomo to vedeli? Ko vidimo, da nas taki načini razmišljanja potrejo oziroma čutimo, da nimamo neke živahne energije. Ne rabi biti živahna energija navzven. Lahko je samo notri v nas. To je resnično odvisno od vsakega posameznika, kako izražamo to prijetno/živahno energijo v sebi.

Ko se znajdem v situaciji, kjer se ljudje pogovarjajo o aktualnih dogodkih po svetu, jih poslušam in tudi vprašam kakšno stvar. Pa vedno naletim na čudenje, kako to, da nisem nič informirana. Odgovor je vedno, ker me ne zanima. Nikoli me ni. Tako ali tako pa več kot dovolj izvem od ljudi okoli sebe. Zakaj bi bilo se potrebno potem še dodatno informirat, ko pa menim, da je za to škoda mojega časa. Večina tega ne razume.

Kakršnokoli pojasnjevanje zakaj ipd v teh primerih ne pride v poštev, ker vsakič pridemo na točko nerazumevanja. Prepričevanje kogarkoli v nasprotno oziroma naš vidik, je popolnoma nepotrebno, ker s tem tratimo svojo energijo. Energijo, ki bi bilo dobro, da se jo naučimo spoštovati. Saj z njo ustvarjamo vse odnose, predvsem pa odnos s seboj.

Včasih je pri meni definitivno bolj dogajalo v glavi kakor v samih dejanjih. Kaj vse sem si domišljala, da bom ljudem povedala, jim pokazala, kako zelo so mi pomembni itd. Vendar velika večina teh misli, ni prišla do njih ali pa samo majhen delček.

Po vsem tem premišljevanju in ukvarjanju z drugimi, pa sem dobila brco direktno v srce. Brco, ki sem si jo sama “poslala”. Bila sem tako zelo osredotočena na druge ljudi, da sem popolnoma pozabila nase. Vse bi naredila za njih. Samo, da bi ostali v mojem življenju. Pa so? Seveda ne. In takrat se je šele začelo mučenje v moji glavi in srcu. Tako zelo sem hrepenela po njihovi ljubezni, da se tega sploh zavedala nisem. Prav tako se nisem zavedala, da z vsem tem razdajanjem v svoji glavi, nisem čutila nobene ljubezni do sebe. Kot da bi se spustila s pečine, brez padala. Velikokrat sem znova in znova treščila ob tla. Verjetno sem kot mačka, ki ima devet življenj 🙂 Ker sem se znova in znova pobrala. Vendar s sklonjeno glavo, ker so obsodbe letele direktno v moje srce. Vprašanja zakaj nisem bolje reagirala in podobno so se nadaljevala. Dokler nisem dojela, da vse te zgodbe v meni, nimajo nobenega opravka z njimi. In da vse kar se je zgodilo, se je moralo tako zgoditi. Ker vsi ti odnosi so mi pokazali, mojo ljubezen do sebe. Vsa ta osredotočenost na druge, mi je pokazal, da moja energija odteka. Odteka k drugim. Posledično jo nič ni ostalo zame. In za dober odnos s seboj.

Le komu bomo najboljši prijatelj kot sebi, saj največ časa preživimo v svoji družbi. Druge izbire ravno nimamo :).

Kljub temu, da sem vedno čutila, da vse aktualne novice iz časopisov itd, zame pomenijo odtekanje energije. In s tem odvzemanje moje moči in ustvarjalnosti. Nisem pa se zavedala, da to delam na neki drugi ravni. Odvzemala sem si energijo, s hrepenenjem po odobravanjem in ljubezni ljudi, ki so bili v mojemu življenju.

Kako dobiti ljubezen drugih, če je sam ne najdeš v sebi, do sebe? Enostavno ne gre. Vedno, smo prvi v vrsti za ljubezen MI. Ves ostali trud je brez zadovoljivih rezultatov za nas. Ne potrebujemo “vlagati” v druge, ker formula pač ne drži vode. Vedno začnimo prvo “vlagati” vase. Sam ne z mislijo: “Če bom naredil kaj na sebi, bodo drugi to videli in me bodo imeli raje.” NE. Osnova naj bomo vedno MI. Začnimo pri sebi in tudi zaključimo tam. Tako, da se vedno vprašamo ali je to in to za nas v redu. Se mi s tem lahko uskladimo. Nas to resnično zanima, veseli, dviguje. Vse je v nas in naj tam tudi ostane. Ne pošljimo svojega fokusa v odtok :D, raje z njim zalijemo kakšno rožo 😉 ali pa karkoli drugega kar nas dviguje in riše nasmeh na obraz. Le kaj bi brez nasmeha. Sami veste kakšno čudovito orodje za dvig energije, je to. Sploh, ko govorimo o iskrenemu nasmehu. Samo pomislite, kako lepo se počutite, ko se vam nekdo iskreno nasmehne. Male stvari delajo čudeže. Čudeže v nas.

Osredotočenost nase, je najbolj “dobičkonosna” naložba. Ter najlepše darilo, ki si ga lahko namenimo. Naj bo vsak dan naš. Točno takšen kot ga mi želimo s tem, da negujemo svoje misli.

Dajmo si to kar nas osrečuje in kar nam dviguje vibracijo. Vibracijo s katero potem tudi vibriram v temu svetu.

Z ❤

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s