Drugi

Še vedno se zalotim, da premišljujem o drugih ljudeh. Naj bodo to moji starši, prijatelji ali pa celo nekdo, ki ga sploh ne poznam. Vse bolj se sprašujem, na kakšen način mi to ukvarjanje z njimi sploh koristi. Ali kako koristi njim? Ali komu od nas to sploh koristi?

Če pogledamo malo bolj od blizu. Na primer, da se naše misli vrtijo okoli prijateljice, ki je že dalj časa nismo videli. Ali se v svojih mislih dejansko pogovarjamo z njo? Na način kaj vse ji bomo povedali in kako se bomo obnašali, ko jo bomo videli. Pa je to dobro za nas? Se potem počutimo bolje?

Ali potem menimo, ker damo tako veliko miselne energije v “ta odnos”, da moramo toliko dobiti tudi nazaj? Vendar ali ta oseba sploh ve, koliko se mi dejansko zares ukvarjamo z njo? Ali je to sploh pomembno, da ve? Ker to ukvarjanje z nekom drugim je samo v naši glavi.

Koliko od tega se zares realizira? Kam potem gre vsa ta energija, ki jo uporabljamo za razmišljanje o drugih?

Lahko bi vzela tudi primer, ko odpremo nek časopis ali spletno stran z aktualnimi novicami. Ali v tem primeru naša energija tudi odteka v neke ljudi in situacije, s katerimi nimamo prav nobenega (fizičnega) stika. Ali so to potem zares pomembne informacije za nas? Ali to za nas pomeni samo odtekanje energije?

Kako bomo to vedeli?

Ko vidimo, da nas taki načini razmišljanja potrejo oziroma čutimo, da nimamo neke živahne energije. Ne rabi biti živahna energija navzven. Lahko je samo notri v nas. To je resnično odvisno od vsakega posameznika, kako izražamo to energijo v sebi. Energijo, ki je naše gorivo.

Ko se znajdem v situaciji, kjer se ljudje pogovarjajo o aktualnih dogodkih po svetu, jih poslušam in tudi postavim kakšno vprašanje (vse manj). Vendar skoraj vedno naletim na čudenje, kako to, da nisem nič informirana. Odgovor se vedno glasi: “Ker me v bistvu ne zanima.” Tako ali tako pa več kot dovolj izvem od ljudi okoli sebe. Zakaj bi se bilo potem potrebno še dodatno informirat, ko pa menim, da je za to škoda mojega časa. Večina tega ne razume.

V teh primerih kakršnokoli pojasnjevanje ne pride v poštev. Prepričevanje kogarkoli v nasprotno oziroma naš vidik, je popolnoma nepotrebno, ker s tem tratimo svojo energijo. Energijo, ki bi bilo dobro, da se jo naučimo spoštovati. Saj z njo ustvarjamo vse odnose, predvsem pa odnos s seboj.

Včasih je pri meni definitivno bolj dogajalo v glavi kakor v samih dejanjih. Kaj vse sem si domišljala, da bom ljudem povedala, jim pokazala, kako zelo so mi pomembni itd. Vendar velika večina teh misli ni prišla do njih ali pa samo majhen delček.

Po vsem tem premišljevanju in ukvarjanju z drugimi, pa sem dobila brco direktno v srce. Brco, ki sem si jo sama “poslala”. Bila sem tako zelo osredotočena na druge ljudi, da sem popolnoma pozabila nase. Vse bi naredila za njih, samo da bi ostali v mojem življenju. Pa so? Seveda ne. Tako zelo sem hrepenela po njihovi ljubezni, da se tega nisem niti zavedala. Prav tako se nisem zavedala, da z vsem tem razdajanjem v svoji glavi, nisem čutila nobene ljubezni do sebe. Kot da bi se spustila s pečine, brez padala. Velikokrat sem znova in znova treščila ob tla. Verjetno sem kot mačka (za katero pravijo, da ima devet življenj 😊), ker sem se znova in znova pobrala. Vendar s sklonjeno glavo, ker so obsodbe letele direktno v moje srce. Vprašanja zakaj nisem bolje reagirala in podobno so se nadaljevala. Dokler nisem dojela, da vse te zgodbe v meni, nimajo nobenega opravka z njimi. In da vse kar se je zgodilo, se je moralo tako zgoditi. Ker vsi ti odnosi so mi pokazali, mojo ljubezen do sebe. Vsa ta osredotočenost na druge, mi je pokazal, da moja energija odteka. Odteka k drugim. Posledično jo nič ni ostalo zame.

Kljub temu, da sem vedno vedela, da vse aktualne novice iz časopisov in podobno, zame pomenijo odtekanje energije. In s tem odvzemajo mojo moč in ustvarjalnost. Nisem pa se zavedala, da to delam na neki drugi ravni. Odvzemala sem si energijo, s hrepenenjem po odobravanjem in ljubezni ljudi, ki so bili v mojemu življenju.

Kako dobiti ljubezen drugih, če je sam ne najdeš v sebi, do sebe?

Enostavno ne gre. Vedno smo MI prvi v vrsti za ljubezen. Ves ostali trud je brez zadovoljivih rezultatov za nas. Ne potrebujemo “vlagati” v druge, ker formula pač ne drži vode. Vedno “vlagamo” le vase*. Vendar ne z mislijo: “Če bom naredil kaj na sebi, bodo drugi to videli in me bodo imeli raje.” Ne. Osnova naj bomo vedno MI. Začnimo pri sebi in tudi zaključimo tam. Tako, da se vedno vprašamo ali je to in to za nas v redu. Se mi s tem lahko uskladimo. Nas to resnično zanima, veseli, dviguje. Vse je v nas in naj tam tudi ostane. Ne pošljimo svojega fokusa v odtok 😊, raje z njim zalijmo kakšno rožo 😉 ali pa karkoli drugega kar nas dviguje in riše nasmeh na obrazu.

Le kaj bi brez nasmeha. Sami veste kakšno čudovito orodje za dvig energije je to. Sploh, ko govorimo o iskrenemu nasmehu. Samo pomislite, kako lepo se počutite, ko se vam nekdo iskreno nasmehne. Male stvari delajo čudeže. Čudeže v nas. Nasmehnimo se svojemu notranjemu otroku, ki je verjetno zelo lačen. Sploh, če se ukvarja s tem, kako dobiti ljubezen drugih.

Osredotočenost nase*, je najbolj “dobičkonosna” naložba vase. Ter najlepše darilo, ki si ga lahko namenimo. Naj bo vsak dan naš. Točno takšen kot si ga mi želimo, tako, da negujemo svoje misli.

Dajmo si to kar nas osrečuje in kar nam dviguje vibracijo. Vibracijo s katero potem tudi vibriramo v temu svetu.

Z ❤

* spremembo lahko naredimo samo pri sebi, ker drugi nam lahko daje le to kar je v njih. Hkrati pa od njih sprememb ne moremo pričakovati.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s