Žalost

Nekaj v meni pravi, da je danes pravi trenutek, da se dotaknem teme, ki bi se jo vsak od nas najraje izognil v velikem loku. Ji pobegnil celo na drugi konec sveta, samo, da ji ne bi bilo potrebno pogledati v oči, se soočiti z njo, jo sprejeti, ji reči; “V redu je, ker si tukaj: v redu je, ker te čutim. v redu je, ker si del mene.”

Žalost je še eno od tistih čustev na našem planetu, ki ji radi damo negativen pečat. Mnogi modreci pravijo, da je v žalosti veliko modrosti, veliko spoznanj o nas. A to je vseeno tisti tobogan življenja, ki si ga noben ne želi privoščiti. Saj ti ne da užitka, pomisli vsak pri sebi. Saj te lahko pahne v depresijo itd. Zakaj bi se potem želel spuščati po tem toboganu? Mogoče, ker nas na koncu tobogana lahko objame sočutje do sebe. Česar nismo poznali, ker smo se vedno tako močno oklepali te bolečine. Nismo ji pustili, da jo odplakne tobogan življenja, s tem ko je nismo sprejeli. Oklepali smo se je, kot, da je to najboljša stvar, ki se nam lahko zgodi v življenju. V resnici pa se je ne želimo oklepati kaj ne? Vendar vseeno to počnemo. Kaj ni zanimivo. Samo pomislite. Nočemo je, pa se je vseeno oklepamo. Resnično v razmislek.

Nam žalost res toliko pomeni, da jo hočemo obdržati v sebi? Če je življenje oblečeno v različne barve mavrice, potem je tudi to ena od barv. Saj barve lahko zamenjamo kaj ne. Na primer, če ste si prejšnji večer pripravili kaj boste oblekli naslednje jutro, in ko pride ta dan boste z lahkoto zamenjali oblačila, ki ste jih izbrali. In to zato, ker boste poslušali sebe in boste oblekli točno tisto, kar vam tisti trenutek ustreza. Ta odločitev vam bo, pa čeprav tako majhna, pomenila zelo veliko, ker se boste počutili bolje. Enako lahko naredimo s svojim čustvi. Če nam ne ustrezajo, se soočimo z njimi. Na hodimo v hladilnik ali v omaro po čokolado, ker se počutimo slabo. Soočimo se s tem tisti trenutek, ko nas ta “negativni” občutek prime. Čokolada tudi ne bo rešila tega. Samo mi.

Priznati si moramo, da je v redu, če jokamo, če se jezimo, če smo pač žalostni, ker to je tudi ena od barv mavrice. Pustimo ji/si, da nas popelje do večjega poznavanja sebe.

Ko ostajamo v neki situaciji, je tudi to odločitev, ki smo jo sami sprejeli. Noben nam ni rekel, da moramo ostati v žalosti. Sami se odločimo tudi takrat, ko mislimo, da nečesa ne zmoremo. In tukaj lahko ugotovimo kako zelo močni smo v resnici. Tudi nemoč je odločitev. Odločitev, da jaz pa tega že ne morem, to zame ni možno in temu podobni samogovori, so tudi odločitev. Odločitev, da ne želimo narediti spremembe.

Včasih se ustrašimo že besede sprememba, ker smo nekako naučeni, da je to slabo. Pa je v tem primeru res sprememba slaba. Oziroma kaj je lahko sploh slabo. To, da se premaknemo iz začaranega kroga neprijetnih občutkov v sebi. Kaj ni to sprememba katere se je vredno veseliti. Veselimo se je, z malimi koraki. Ko samo ozavestimo in dobimo občutek, da zmoremo, je tako, kot da se prebujamo iz zimskega spanja. Ko sebi dovolimo več svobode v odločitvah.

Nič ni narobe, če se počutimo zataknjene. Kako bomo potem vedeli, kaj je občutek svobode, če ne bomo enkrat občutili zataknjenosti v tem materialnem svetu. Pustimo sebi svobodo. Opazujmo ptice v letu in jim sledimo v svojemu srcu. Svoboda, svoboda in še enkrat svoboda. Vsak od nas si jo zasluži, ker le vsak zase najbolje ve kaj to predstavlja za nas. Dajmo si tudi svobodo odločitve, ko želimo premik. Premik v spremembo nam lahko da svobodo. Svobodo, da živimo to kar želimo.

Z ❤

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s