V iskanju resnice

Ko govorim o resnici, mislim tisti del nas, ki je pristen, edinstven, samo naš itd. Preprosto povedano tisto kar resnično smo.

Ponavadi imamo veliko idej kdo in kaj smo, vendar se večinoma ulovimo v ideje ega. Na primer, ko si rečemo ali si mislimo, da smo bolj sposobni, da smo bolj pomembni kot drugi, da mi več vemo in da si nekaj bolj zaslužimo. Ampak ali je to res. Si mi res nekaj bolj zaslužimo kot kdo drug. Kako lahko zares vemo kaj si kdo drug zasluži in kdo pravi, da smo mi tisti, ki bomo odločali o željah, potrebah drugih. Ali bi tudi sami dovolili, da nekdo drug odloča v našemu imenu. Verjetno ne, vsaj zavestno ne. Na nezavedni ravni pa je to čisto druga zgodba.

Skozi otroštvo večina srka energije iz svoje okolice in s tem drugih ljudi, predvsem naših staršev. Kar pomeni, da delamo stvari tako, kot naši starši, se začnemo tako obnašati, gledamo na stvari podobno kot oni. Postopoma začnemo živeti njihovo resnico. Resnico, kdo smo, glede na način kako so se oni obnašali do nas, kako so se obnašali do drugih itd. Otroci so spužve, ker to kar vidijo to se naučijo in potem po tem sistemu živijo.

In zakaj nam gredo v najstniških letih starši malo na živčke? Zato, ker želimo biti to kar smo ampak nekako “ne vemo” kdo smo. Ne želimo se obnašati kot naši starši ampak se. In ko si priznamo to resnico, v katero smo se dejansko ujeli le skozi posnemanje in navade. Tudi tisto resnico, da oni niso nič krivi. Da je vse dejansko bila naša izbira. Da mi sami izberemo v katero družino se bomo rodili in katere izkušnje bomo pridobili.

Takrat, ko to zares dojamemo, dobimo krila. Krila, ki nas popeljejo do nas samih. Do naše resnice. Dokler pa obtožujemo druge se ne moremo premakniti iz tako imenovane mrtve točke. Ker samo obtoževanje pomeni, da se ukvarjamo z drugimi več kot s seboj. Pa čeprav mislimo, da se ukvarjamo pretežno s seboj, se v resnici ne. Ker vso svojo energijo puščamo tam, kjer ne bo obrodila nobenih pravih rezultatov za nas. Vse bo šlo k drugim. Mi pa bomo ostali praznih rok. Namesto, da bi ustvarjali tisto kar si sami želimo in to zase. Ker ko govorimo o tem, kaj bi kdo moral narediti drugače ipd, s tem tudi govorimo, da naj ljudje delajo tako kot mi želimo. Tako pristanemo v slepi ulici. Pot iz nje pa vodi v soočanje s samim seboj

Ko se v poplavi vseh odnosov izgubimo med vsemi temi ljudmi, hitro pozabimo nase. Mogoče niti ne pozabimo ampak le živimo za občutek, da nekam spadamo. V bistvu pa tega občutka sploh ne potrebujemo.

Da bi nekam spadali? Saj vsi spadamo drug k drugemu. Vsak od nas je pomemben. Resnično pomemben. Zato ne rabimo iskati pripadnosti. Mi pripadamo sebi in s tem tudi vsem. Prava pripadnost mora izhajati iz sebe in prvo do sebe. Ko to zares čutimo v sebi, vemo, da pripadamo vsemu.

Tudi, ko govorimo o tem kaj si kdo zasluži. Sploh v primeru, ko mislimo, da si mi zaslužimo več. Že to, da se primerjamo z drugimi pove, da “ne vemo” točno kdo v resnici smo, ker s temi mislimi sebi odvzamemo vrednost. Ker naša resnica ni skrita v zunanjem svetu ampak v nas. In vedno je tam, nikoli ne gre nikamor. Enostavno vedno vztraja tukaj v nas. In tli toliko časa dokler ji ne damo krila. Potiska nas naprej dokler ne pridemo do tja, kjer najdemo tiste prave občutke sreče. Sreče, da samo smo. Ko se vse kocke sestavijo takrat vemo, da za nič in nikogar več ne damo te svoje sreče. Jo negujemo, jo objamemo in živimo z njo v popolnosti tega kar zares smo. Od takrat naprej letimo z vetrom, sijemo s soncem, čutimo z naravo itd. Nese nas v tiste razsežnosti, ki si jih pred tem sploh nismo predstavljali. In to samo zato, ker smo se prepustili toku življenja. Življenja, kjer obsodbe, krivice, žrtve več ne obstajajo. Takrat se lahko zares počutimo tako kot, da smo objeli oblak sreče. Očarani nad življenjem se podamo na svojo pot.

In ne to ne pomeni, da živimo v iluziji. Ne, samo predali smo se sebi in svoji energiji. Vse ostalo kar nam ne služi, kar nam ne prinaša veselja, zadovoljstva, sreče, za nas več ne obstaja. Ker vedno najdemo odgovor na vse, ker verjamemo, da nam življenje daje le takšne izkušnje, ki nas učijo vrnitve k sebi. Ja in vsi odgovori se resnično nahajajo v nas, le dovoliti si moramo, da jih slišimo, začutimo, vidimo.

Odgovorov je za nas v naši okolici ogromno, le pozorni moramo biti na njih. Na primer želite si, da bi vam drugi bolj prisluhnili. Imate občutek, da vas ljudje, ne slišijo, ko poveste res nekaj kar vam veliko pomeni. Mogoče tudi sami sebi ne prisluhnete zares in zato vas drugi tudi tako vidijo. Ste se vprašali zakaj si sploh tega želite, da vam drugi prisluhnejo. Kaj je bolj pomembno, da oni prisluhnejo vam ali vi prisluhnete sebi? Takoj, ko boste dobili nek “negativen” odziv iz okolice, se vprašajte, kje vi sebi ne dajete dovolj ljubezni. Potem ta občutek ozavestite in pripeljite ljubezen tja, kjer je ni. Ni važno kako. Lahko na milijon in en način. Samo, da vas to osreči, da vam da krila, da svojo bolečino pretvorite v ljubezen do sebi.

Ostanite zvesti sebi.

Z ❤

p.s. za besede ne vem kdo sem, sem uporabila nevednice, ker v resnici vsi vemo kdo smo, le malo pozabimo 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s