Sebična sem

Ko sem dobro leto in pol nazaj sedela nasproti Alenke, ki me je s svojim darom popeljala v pretekla življenja, sem od nje prejela kar nekaj dobrih nasvetov. Tisti, ki mi je najbolj ostal v spominu je bil, da če s svetom ne deliš svojega daru, svojega poslanstva, je to sebično dejanje. Njene besede so mi dale misliti.

Vsi se rodimo z nekim svojim specifičnim darom, edinstveni smo resnično vsi, vendar na svoje darove nikoli nisem gledala na ta način. Ustavila sem se in si vzela čas, da sem lahko v celoti dojela ta vidik sebičnosti. Spoznala sem, da si sebičen, ker tega edinstvenega kar imaš, ne deliš s tistimi, ki bi to mogoče potrebovali. V sebi sem začutila odgovornost in hkrati da je čas, da svoj dar pokažem svetu.

Ta odgovornost me ni obremenila. Pravzaprav me je osvobodila, mi dala krila, in spoznanje da tam nekje na tem svetu obstajajo ljudje, ki potrebujejo mojo edinstvenost. Odločitev je padla, da si dam priložnost in da to skrivanje ne pomaga ne mene ne njim.

Hkrati pa sem pomislila “Kaj ko bi začeli vsi tako gledati na svoje darove, svoje sposobnosti?”

Poznate tisti tihi glasek, ki se v vas skozi oglaša? Tisti glasek, h kateremu se vedno vračamo. S tem nimam v mislih bivših partnerjev ipd. Malo za hec in malo za res 😉 Ta glasek te vodi, k tvojemu specifičnemu daru, ki ga nosiš samo ti. Ja, od vseh sedmih milijard ljudi na tem planetu, je tvoj resnično čisto edinstven, kot si edinstven ti. Potem pa ne recite, da ni to nekaj posebnega. ❤

Kljub vsem strahovom, vsem dvomom je resnično pomembno, da na nek svoj način sebe delimo s svetom. Sej zato smo vendar tukaj. Da živimo sebe ali lepše povedano živimo svoje življenje. Da delimo sebe na način, ki nam ustreza. To ne pomeni, da smo neprestano v kontaktu z ljudmi. Ne. Svoje darove lahko delimo skozi ustvarjanje. Nekdo ki prekrasno riše, nas lahko s svojo sliko navdihne. In potem ta, ki je bil navdihnjen, svoj dar deli naprej. Tako pridemo do prekrasnega kroga življenja in popolne povezanosti drug z drugim. Na neki zelo prijetni subtilni ravni, ki samo je. Ne potrebujemo nič več kakor samo izmenjavo iz ljubezni.

Zakaj ljubezni? Zato, ker tisto kar zares smo, kar je naš dar, delamo z ljubeznijo. Tudi takrat, ko je naporno, nam še vedno ni v breme. Polni nas in dviguje našo vibracijo/energijo. Hkrati pa lahko s tem nekomu nekaj damo in še njega navdihnemo. Na kakšen koli način pač že, le da je iz srca. Vsa ta raznolikost sveta obstaja ravno zato, da vsak med nami lahko najde nekaj zase. Največ pa se ravno učimo drug od drugega in to o sebi.

Pa se resnično zavedamo kaj vse lahko damo? Verjetno ne, ker potem bi vsak živel svoje poslanstvo. Vsi bi bili izpolnjeni. Živeli bi v svetu kjer bi drug drugega podpirali s svojimi idejami, navdihi …

Če zares sledimo svojemu poslanstvu, lahko to vidimo vsak dan sproti. Življenje nam namreč vsakodnevno pokaže kje smo. In to na način, da jih dobimo po glavi ali prstih (ne čisto dobesedno ali pač 🙂 ), če ne upoštevamo sebe in svoje notranje težnje po nečem več v nas. Zdi se mi, da večina od nas še vedno vztraja v svoji sebičnosti. Mogoče se to sliši malo kruto vendar dejansko ni. Je samo realno ali še bolje povedano, te besede lahko prebudijo, če si boš to dovolil. Ko to dojameš, doživiš (brez obsodb do sebe) en res velik UAU trenutek.

Ko nisi v stiku s seboj, se počutiš kot, da se že celo življenje igraš skrivalnice. Kot majhen otrok, ki se nekega dne z mamo odpravi v trgovino in se v trgovini na svojo pobudo začne skrivati. Mama ga išče in kliče, vendar od otroka ni nobenega glasu. Ko mamo že grabi panika, otrok izza nekega vogala pomoli svoj sladki obrazek z največjim nasmehom, ki si ga kadarkoli videl. S tistim nasmeškom, ki pravi: “Vidiš mami kako dobro sem se skril”.

Na trenutke se počutim, kot ta mali otrok, ki se tako rad skriva. Hkrati pa išče tisti zunanji stik, ker ve, da zna nekaj več kakor pokaže svetu. Da so nekje ljudje, ki potrebujejo njegovo “vodstvo”, njegov navdih… On pa sebično v sebi in zase hrani vso to znanje. Mogoče ga za trenutek pokaže, ampak potem hitro zopet skrije. Vse to pa je zataknjenost v tistemu, kar dejansko ni pomembno. Zataknjenost v tem, kaj mislijo drugi. Kje potem ostane tukaj kaj prostora za nas? Ni ga. Ker je v tem primeru, bistvo v drugih.

Dejansko pa bistvo vedno ostane v nas. Nikoli ne odide ali nas zapusti. Vprašanje je le, ali smo ga pripravljeni pokazati. Za to se potrebujemo opremiti z (dodatno) opremo, ki je tudi naše bistvo, le da smo ga za nekaj časa dali na stranski tir. K tej opremi spada: pogum, vztrajnost, osredotočenosti in ljubezen do sebe. Pogum, da živimo svoje življenje tako kot si mi želimo. Vztrajnost zato, ker se zavedamo, da nas bo življenje testiralo. Osredotočenost zato, ker moramo ob vseh šumih na poti znati ohraniti fokus na našem poslanstvu in našem bistvu. Ljubezen do sebe, ko bo okolica želela dokazati, da si tega ne zaslužimo ipd. In da bomo kljub vsem tem dejavnikom ostali prizemljeni z veliko mero sočutja in ljubezni do sebe. Ravno pred kratkim je moja izjemna učiteljica Lea rekla: Zmagaš že takrat, ko sebi daš podporo v trenutkih, ko se na počutiš dobro in ko ti nekaj ni prijetno. Takrat moraš stopiti k sebi in se objeti v objemu ljubezni in sočutja.

Glede na to, da vemo, da ima vsak v sebi resnično edinstvene in čisto svoje darove. Takšne, ki jih ne najdeš nikjer drugje oziroma bolje povedano pri nikomur drugemu. Si potem lahko predstavljate kakšen svet bi bil, če bi vsi živeli v stiku s sabo in delili svoje darove s svetom okoli sebe. Vsi bi živeli v harmoniji, ker enostavno ne bi čutili zavisti, ljubosumja do drugih. Ker ko do nekoga začutimo zavist je tako, kot, da smo sebi zbili vrednost. Pa ste res sami sebi manj vredni/pomembni? Vprašajte se. Ste res?

Brez teh neprijetnih občutkov bi živeli izpolnjeno in zadovoljno življenje, ker bi počeli točno tisto kar si najbolj želimo. Fokus bi bil na tem kdo in kaj smo mi, brez primerjav.

Iskreno se vprašajte kaj bi želeli početi? Naj bo odgovor iskren. Verjemite poznate ga. Ker to je tisto, ki vedno splava na površje, pa če se še tako zelo močno trudite, da bi ga skrili v globino. Vedno hrepeni v vas, da se izrazi. Tega enostavno ne morete prezreti. Sama vem, da sem svetovalka, terapevtka in učiteljica. Vse to je v meni in hrepeni po svobodi. In po tem, da se izrazi. Tudi s pisanjem in navdihi, ki enostavno morajo iti v svet. Dovolj je bilo skrivalnic, sedaj je čas za nas. 🙂

Z ❤

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s