Maske padajo

Ste opazili, da živimo v svetu, ki je poln mask. Pa s tem ne mislim dejanske maškarade ali noč čarovnic, ko se našemimo, da ohranimo ali prebudimo otroka v sebi ipd. Govorim o maskah, ki jih kažemo drug drugemu. Tako zelo smo vsi subtilni, da točno vemo kako se prilagoditi večini ljudi. Le nekateri nas spregledajo. Seveda je čisto odvisno kako zelo dobro znamo svojo masko nositi. Verjetno se večina celo poistoveti z njo. Postane del nje.

V nas pa vseeno ostaja občutek praznine. Praznine, ki jo želimo zapolniti ravno z maskami. Verjetno, ker se v osnovi bojimo pokazati svoj pravi obraz, brez mask, brez vseh pretvarjanj in kdo v resnici smo. Mogoče zato, ker mislimo, da takšni ne bomo dovolj zanimivi. Mogoče, ker mislimo, da takšni nismo dovolj dobri. Mogoče zato, ker smo tako naučeni delovati. Mogoče, ker so nam govorili kakšni vse smo, pa nam vse kar je bilo izrečeno ni bilo všeč in smo si raje nadeli masko. Mogoče pa zato, ker samo ne vemo kako biti mi.

Predolgo nositi masko, je tako, kot da bi stal pred zidom, preko katerega ne veš kako priti na drugo stran. Ali moraš okoli njega, ali ga moraš preskočiti ali pa samo odstraniti. Razbiti vse kar ni (bilo) ti, in se v vsej svoji goloti pokazati svetu. Samo ti, brez kakršnih koli dodatkov.

Marsikomu je misel na to precej neprijetna. Verjetno začuti tudi stisko, ki poraja veliko vprašanj: “Ali jim bom všeč?”, “Ali me bodo sprejeli?”, “Kaj pa, če me ne bodo razumeli?” Ker če pred svetom nosiš svojo masko, potem se verjetno sprašuješ eno od teh vprašanj.

Veste kje pa dejansko tiči zajec. V načinu razmišljanja prejšnjih generacij in prenašanja tega na naslednje. Tudi mene so učili, da je pomembno prilagajanje drugim, za ceno svoje sreče. Kot da bi bil naš moto: “Vse daj drugim, sebi pusti ostanke” ali “Če bodo drugi srečni, boš tudi ti”. Ker če si bil osredotočen preveč nase, si bil označen za sebičneža, egocentrika. Tukaj ne kažemo s prstom na kogarkoli, iščemo samo razumevanje zakaj do tega pride.

Včasih sem se pogosto spraševala, zakaj so ljudje tako egocentrični. Menila sem, da je to skoraj vsak človek, ki misli samo nase in se ne prilagaja nobenemu. Oseba, ki misli, da se svet vrti samo okoli nje. Nenavadno pa mi je vseeno bilo, da so mi velikokrat rekli, da se cel svet ne vrti okoli mene. Spraševala sem se, kaj s tem mislijo. Nekako se nisem našla v tem kontekstu. Dokler se zame ni začela res globoka notranja preobrazba, ko sem začela opažati ogledala ljudi okoli mene. Vsak od njih mi je pokazal, kako resnično delujem v tem svetu. Mislila sem nekaj, vendar delala popolnoma nekaj drugega. Ni se ujemalo s tem, kar sem mislila, da sem. Ko sem dojela, da tudi sama nosim maske, sem videla in tudi razumela kaj so mislili.

Sedaj mi je jasno, da je v redu, ko se ne prilagajaš drugim. Da je v redu, da izraziš sebe tako kot tebi ustreza. Da se svet res ne vrti samo zate. In da, če želiš, da neka oseba naredi nekaj zate, še ne pomeni, da bo to naredila. Takrat je dobro, da razumeš, da je to njena izbira in da to spoštuješ. Tako pustiš vso dramo, zakaj ni naredila tako, kot si želel, pred vrati in ji rečeš, ne hvala. Drami seveda. Osebo pa takrat lahko sprejmeš, za to kar je in ker zna postaviti svoje meje. Vendar le če tako želiš ;).

Ponavadi si maske nataknemo ravno v situacijah, ko želimo ustreči nekomu ali mu želimo biti všeč. Zelo pogosto se to dogaja na začetku partnerski vez. Pa je to res pametno. Bomo potem od te osebe res dobili tudi njeno pristnost. Bi tudi vi sami želeli, da ljudje, ki vas obkrožajo nosijo maske? Ko se to vprašate, verjetno tudi veste, kdo v vaši bližini nosi masko in pred kom jo nosite vi.

Ali v tem primeru lahko “zahtevamo” od drugih, da so do nas točno takšni kot so? Če tega ne delamo niti mi.

Ko se že v osnovi zatakne, potem težko gradimo kaj trajnega, lepega, magičnega. Z masko na obrazu lahko nekoga osvojimo vendar le za kratek čas. Pa si to želimo? Ali si ne želimo nekaj bolj trajnega, pristnega? Kjer smo mi, lahko res mi. Ko se pokažemo v vsej svoji celoti, ko pokažemo svojo ranljivo plat, ko pokažemo svoj nervozno plat, ko pokažemo svoje strahove, ko pokažemo samo sebe, ko se ne trudimo biti zanimivi, slišani, videni, prepoznani… Ko samo smo.

Ob teh besedah vas zagotovo preplavi tok svobode. Pa je potem zares vredno nadeti masko? Mogoče za maškare ali pač če delate v gledališču :). V tej igri življenja pa je najlepše biti vi. Saj veste nobeden ampak resnično nobeden vam ni enak. Vsi smo lahko zvezda v svojem gledališču življenja, s tem, da ostanemo zvesti sebi. Takrat nas tudi to gledališče maksimalno podpre v tej smeri, da nam kaže kako lepo je lahko življenje, če cenimo sebe za to kar smo. Hkrati pa iz našega življenja odkorakajo vse maske, ki so si jih nadeli drugi ljudje, da bi ugajali vam. In vi jih boste prvič tudi zares videli.

Medtem, ko to pišem se mi zdi, kot, da se nekaj novega rojeva v tem svetu, ki prihaja k nam. Objemimo ga in se veselimo, da bomo končno sebi dovolili pokazati sebe in s tem svetu.

Snemite svoje maske in nosite sebe kjerkoli ste. Ste dragoceni, ste čudoviti, ste izjemni, ste popolni točno takšni kot ste. Pustite drugim, da vidijo vaš sijaj. Pustite drugim, da sami odločijo ali želijo biti ob vas. To tako ali tako ni vaša naloga. Vsi imamo svobodno voljo in kaj je lepšega, ko imate ob sebi ljudi, ki vidijo VAS. Vse ostalo takrat postane nepomembno.

Z ❤

Photo by luizclas on Pexels.com