Kje sem?

V kuhinji režem čebulo in medtem mi po glavi roji milijon in ena misel. Sprašujem se kaj vse moram še narediti ter ali sem vse naredila. Hkrati pa še razmišljam o svojemu življenju. Sprašujem se v čem je fora, da če razumem stvari, ki jih želim spremeniti, pa se vseeno nič ne spremeni. Še vedno stojim na istem mestu. Z enakimi dejanji, za katere vem, da me ne peljejo v drugačno življenje. Ne razumeti me napačno, rada imam svoje življenje. Vendar sej veste nekaj manjka. Pa ni to neka ženska fora ;).

Mogoče ravno zato, ker mi je v tem življenju udobno. Rada sem tukaj. Vendar vseeno nekaj v meni hrepeni po nečem drugem. Vse razumem in vse vem, le koraki iz tega udobja se mi zdijo neskončno dolgi. Pa so res? Ali ni vse ob svojem času? Seveda je.

Le um me želi prepričati, da naj naredim hitrejše korake. Bolj mu govorim dej mir, bolj nagaja in je nestrpen. Po drugi strani pa vem česa me uči. Strpnosti in zaupanja.

Mačji kašelj kaj ne? Uh niti ne, sploh zame. Ravno takrat, ko me um prepričuje naj že kaj naredim v smeri spremembe, se občutek nestrpnosti še poveča. V resnici pa mi želi povedati: “Umiri se in zadihaj. Vse bo ob pravem času.”

Vsi dobro vemo, da se ničesar v tem življenju ne da izsiliti. To še ne pomeni, da ne dobimo tistega kar želimo na tak način. Pa vendar nam življenje kmalu pokaže, kdo je tukaj šef :). Ali lepše povedano, na koncu nismo zadovoljni z rezultatom. Enostavno ni to TO.

Kljub vsemu so te odločitve tudi del življenja. Kako bomo drugače vedeli kaj je tisto resnično pravo za nas, če se ne bi odločili za neke stvari, ki nam niso prinesle veselja itd. Redki so tisti, ki že od malih nog vedo, kaj si zares želijo oziroma bolje povedano, poslušajo sebe. Ter temu sledijo z vso svojo vztrajnostjo in osredotočenostjo.

Večina nas pa išče odgovore na vse mogoče načine. Kateremu sledijo vprašanja: Kje sem jaz? Kdo sem jaz? Izgubljeni iščemo svojo senco. Vse dokler ne vidimo, da je vse v nas. In vse izkušnje, ki smo jih nabirali skozi leta, bodo enkrat obrodila večje sadove, če bomo tako kot drevo, lepo skrbeli za korenine in s tem naše deblo, liste, cvetove. Drevo, ki vztrajno in počasi raste. Vedno tam samo stoji. Le skozi letne čase lahko opazimo, kako se spreminja. Je trdno vendar se vseeno prilagodi vetru. Mirno tam čaka, da opazimo njegovo lepoto in njegov namen. Ker samo je. Ne rabi biti nič več nič manj. Ne rabi se nikomur dokazovati, ker to kar je, je dovolj.

Ko začutiš ta stik z naravo, lahko hkrati prepoznaš kako lep si tudi ti. Da resnično ni pomembno, kje so tvoji prijatelji v tem trenutku ter koliko so v življenju dosegli. Največ nam pove to, kje smo sami sebi. Ali smo sami sebi prijatelji? Če nismo, potem se verjetno primerjamo z drugimi. Gledamo kako so drugi oblečeni, kako se obnašajo, kakšno plača imajo itd. Pri tem pa na polni črti izgubljamo sebe. Kdo smo mi, če menimo, da so drugi več? Tudi, če gledamo na njih z prezirom, še vedno s tem o sebi govorim zgodbo, da smo se zgubili. In da se bolj ukvarjamo z njimi kot s seboj. Ker ko gledaš drugam nimaš časa pogledati vase.

Gradimo svojo pot tako, da se ne oziramo za drugimi. Sodbe nas ne bodo popeljale do lepše slike sebe in boljšega mnenja drugih o nas. Peljejo nas samo v globoko luknjo, iz katere bomo morali sami najti pot ven. Vse kar negativnega mislite o drugih, vse bo kot bumerang udarilo nazaj. Vsak od njih ima svojo zgodbo, ki pa jo lahko razumemo, če razvijemo sočutje. Sočutje do sebe, ki s seboj pripelje zelo lepe občutke tudi do drugih.

Ko se zalotimo v nestrpnih občutkih do sebe, je vse kar si moramo dati sočutje. Seveda je normalno, da smo vsi kdaj pa kdaj nestrpni. Vendar ali vam je ta občutek všeč. Verjetno, da ne, kar vam pokaže tudi vaše telo. Da ne govorimo o hitremu jeziku.

Zadnja leta smo bili v obdobju, kjer je bila nestrpnost na vsem svojem vrhuncu. Zato je zelo pomembno, da znamo najti svoj mir. Predvsem bo v prihodnje zelo pomembno, da bomo znali zadihati, predihati in se osredotočiti na to kaj nam govori tisto nekaj v nas, ki vztrajno govori naš jezik ter hkrati naše telo.

Dihaj. To bi bila lahko mantra vsakega od nas, ki se ga poloti nestrpnost. Samo dihaj.

Pred kratkim sem bila na nekem predavanju o življenju na Havajih. Gospa, ki je predavala, je omenila, da Aloha ni samo pozdrav ampak način življenja. Če izgovorite besedo Alo Ha ločeno in z dolgih Ha, boste začutili, da Ha predstavlja sproščen in globok izdih. Ker seveda dihanje je način življenja. Dejansko smo pozabili kako se diha. Sedaj večkrat izgovorim besedo Alo Ha in me resnično pomiri. Hkrati pa imam občutek, da me vrne vase.

Boljšega občutka, kot biti v sebi, ni. Takrat si prisoten in točno veš kaj si želiš in kaj ne. Ne prerekaš se z umom ampak ga slišiš, ga razumeš.

Poglejte na primer otroke. Otrok je v svojem centru. Otrok je osredotočen točno na tisto, kar počne. Ko vam otrok sede v naročje, ali ste takrat lahko nemirni? Tisti občutek, ki ga prebudi v vas njegov dotik ali samo njegova energija, to je tisto pravo v vas. Otroci prebudijo tisto pravo našo bit. Vse kar mi smo. Našo čisto ljubezen.

Vnesimo jo ponovno v naš vsakdanjik. Naj ta občutek ostane vse dlje v nas. Zato delajte to kar vas veseli, zato bodite to kar želite biti vi. Ne sprašujte se kaj o tem mislijo drugi. Oni za vas ne vedo odgovorov. Oni jih vedo samo za sebe. In vsi sodimo samo iz sebe. Drugače niti ne moremo. In vsi čutimo ljubezen samo iz sebe. Drugače niti ne moremo.

Vse večkrat se spomnite na to dobro v nas. Saj veste kje je. Tam notri v vas. In to tudi začnite deliti, samo delite in dajajte sebi to kar vas polni.

Iščimo sebe v sebi.

Z ❤

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s